Ta teden je zaznamovalo post-češko sproščeno vzdušje. Dobra družba, lepše vreme (končno), zanimiv vikend. 

V petek smo imeli zadnje (peto) predavanje nemščine, kjer smo predstavljali svoje države. Litvanke so zgleda želele prikupiti profesorici in so ji na koncu prezentacije dale čokolado, tudi profesorica nas je pogostila s švicarskimi sladkarijami. S prezentacijo pa je “zmagala” Minna, ki je za zadni slajd napravila nekaj finsko nemških prevodov – zdravo, veliko pivo prosim, nadaljevala – in če se večer res dobro razvije rečete … tvoje ali moje stanovanje :)

Po pouku smo šle v študenta – Minna, Tanja in jaz, in ob pivu počakale Ksenijo. Minna nam je kazala slike iz finske, iz časov ko je bila au pair, veliko smo se smejale. Ko je prišla Ksenija smo si naredile pico in čvekale do 17 ure. Vmes me je že klicala Isabella če gremo zvečer ven, da je našla nek klub v Zurichu, kjer je vstopnina samo 10 chf, ker ni komercialne narave ampak bolj kot predstava nekih ljudi, ki pobirajo predmete in potem na njih igrajo glasbo. Tako sem doma pobrala perilo (ker morava vedno s Thomasom pralnico pospravit do 18 ure), stuširala in pripravila na odhod via Dietikon. Dietikonovci so res kul – z Isabello sva sam prišle v tretje nadstropje in povedali da greva evn in VSI so bili za. 

Ko smo prišli v ta klub na srečo vstopnine nismo rabili plačati, bilo je katastrofalno. Zato smo po 20 minutah odšli drugam. Poznavalci Zuricha so predlagali klub Helsinki – nekakšen alternativni klub, kjer smo čakali približno 15 minut, Katja in Steffan sta se zato odločila, da gresta raje domov. Varnostnik je bil pravi kreten – očitno je bilo da smo bili skupaj, vendar sta morala Toumas (finec) in Michael (nemec) čakati zunaj, midve z Isabello pa notri, to čakanje je trajalo še nadaljnih 20 ali 30 minut, kapljo čez rob pa je ta varnostnik dosegel z svojo izjavo (ko smo rekli, da smo skupaj in da naj ju spusti notri) da naj se brigamo za svoj biznis in da on že ve kaj dela – zato smo se odločili, da gremo raje v bar in da bomo imeli izi večer. Ura je bila približno 11 ko smo prišli v nek zelo čuden bar – garaža, preurejena v lokal, preglasna glasba, ki sploh ni pasala v ambient in preveč miz in stolov. Bar se je zaprl ob 12, Isabella pa je pisala svoji prijateljici Tamari, ki dela v bližnjem klubu Moose – ta odgovori, da je Balkan Express, vstopnina je 15 chf, vendar lahko 2 spravi zastonj. Isabella ji je poslala najina imena in zato sva prišli zastonj v klub, hkrati pa nama je Tamara dala zastonj pijačo. Čez nekaj časa se nam je pridružil še Emre (turk; prej je bil na vajah z bendom). Vzdušje je bilo super – lipe cvatu je bila prva pesem, ki sem jo poznala, čez nekaj časa pa je bila Frida (je bila moja kraljica), klub ni bil prepolen, ne preprazen, vsi so plesali. Isabella, Emre in jaz smo prav noreli – balkanci pač :) – bilo je tudi nekaj grških in turških pesmi. Plesali smo skoraj do pol petih, kar pomeni, da smo zamudili zadnji vlak, zato smo morali počakali do 5.45. Tako smo prišli domov okoli 6.15. Posledično sem spala do 4 popoldan. Bil je krasen dan, vendar se nikomur ni ljubilo nič počet. Šla sem domov, stuširala, s Tanjo sva se dogovorile da namesto kosila greva na piknik ob reko v Bruggu. Malo sva se pogovarjale, vmes pa me je poklical Emre in povabil na študentsko zabavo v Zurichu. Tanja je bila tudi za, z nama je prišla še Andreja (Madžarska). Dietikonovci so celo šli na en vlak kasneje zaradi nas. Zabava je bila v kleti študenta v centru Zuricha (spet sami ETHjevci). Andreji se zabava ni tako dopadla (ker ni nikogar poznala), zato sta s Tanjo šle v nek bar. Mi smo ostali tam še nekaj časa. Nato smo se 2 uri sprehajali po Zurichu (ker se niso mogli odločit v katero smer moramo it, in seveda smo izbrali napačno) in prišli domov okoli 5.

Danes sem se zbudila zgodaj – ob 9, zapustila Dietikon, brala, pospravila sobo, naredila celo nekaj za šolo.

Hkrati z vsem skupaj pa sem prišla do nekakšnih vmesnih zaključkov. Tukaj se mi je že parkrat zgodilo, da sem prišla do nekih spoznanj, vendar jih še nisem prav delila z vami. Skratka. Od doma oddaljena dobrih 800 km samo še ena tujka za švicarje se včasih pošutim zelo malo. Sploh ko imajo švicarji takšen nastop kot ga je imel tisti varnostnik ali brezkompromisni kontrolorji – z vsem zanosom oblasti, ko prav uživajo da stopijo nate – se ti takšen svet kar malo zagabi. Zraven tega pa tudi ksenofobični sošolci, ki še pravzaprav niso dodobra zapustili Brugga v radiusu 20 km… večine ne razumem in se jim niti ne skušam približat, saj sem me je takšna sitacija pripeljala do krasnih ljudi, ki jih spoznavam. Najlepši pa je občutek, da smo na nek način povezani – naš izvor, ki ga nočemo in ne bomo zakrili. V končni fazi smo vsi socialna bitja, našli bomo skupno pot in kovali svojo srečo. Toliko lepše, kovali jo bomo skupaj in delili lepe trenutke dokler nas spomin ne zapusti…

Ja, in kje je moja pot? Ne vem. Vendar se veselim vsega, kar me na tej poti čaka. Presrečna, da ste tukaj, da vas imam, da ste del moje poti, da lahko svoje občutke delim z vami pošiljam vsem en sončen pozdrav iz Badna (naj bo ta namesto kartic).