6.6. – 9.6. Vikend je minil v glavnem v študijoznem vzdušju, finance, ekonomika, tarife, grafi… torej nič kaj posebnega ali zanimivega. Na koncu sem celo ugotovila, da se je kr nekaj snovi nabralo in da je treba resno zagrabit. Kljub temu pa smo v soboto s Ksenjo, Pascalom in Thomasom sli gledat prvo tekmo Švica vs Češka v Badenski biergarten. Ksenja in Pascal sta naju počakala na začetku mosta, oba s švicarskimi zastavami v roki, na licih (v srcu)? Pubeca sta zrihtala klopco in tako smo imeli najboljše sedeže. Vzdušje je bilo sproščeno, Biergarten pa je bil nabito poln. Vseeno pa o navijanju Švicarji nimajo pojma. Tudi po tekmi, Švica je namreč zgubila, so se vsi vstali in šli domov. In to je blo to. Razočarana nad temperamentom švicarjev celo pri nogometu sem tako v nedeljo nadaljevala s študijem.

S Philipom, Švedom, sva se dogovorila da bova en dan skupaj ponovila, zato sem sla v Woschnau na studijsko popoldne. Skupaj sva pregledala celotno snov in izpostavila bistvene stvari, se pogovarjala o stvareh ki nama niso bile jasne in zapisala kaj morava še preveriti. Res, kot vedno, zelo učinkovito. V ponedeljek sem tako dan popolnoma posvetila učenju za torkov izpit. Finančni management.

Izpiti: 10.6. – 13.6.

Pri vsem skupaj me je najbolj utrujalo jutranje vstajanje (ki je bilo seveda v popolnem nasprotju v primerjavi s ritmom, ki ga imam pri učenju). Drugače pa so bili izpiti presentljivo obsežni, vsi zajamejo res celotno snov. Nemščina, finančni management in ekonomika /globalizacija so bili zadnji trije izpit. Zadnji trije izpiti mojega študija? Kdaj pa je to minilo? Konec faksa? Mislim, da ja. Milsim, da sem naredila vse izpite in da mi doma ne bo potrebno opravljati ničesar več. V Slo bi imela 5 izpitov če nebi šla na Erasmus, tukaj pa sem jih delala 10.

V torek sem si vzela še čas za Michaela in Tuomasa, dietikonovca, ki sta nas zapustila v tem tednu. Imeli smo white t shrt party, kar je pomenilo, da je vsak prišel s belo majico, potem pa smo si za spomin vsak vsakemu napisali nekaj stavkov. Neprecenjil spomin. Okoli 23 sem odšla domov, enkrat za spremembo še preden se je prava čaga splh začela. Začetek konca. Ko sem prišla domov sem še poklicala Katjo, ki me je skoraj prepričala, da pridem nazaj, vendar sem na koncu le ostala doma. Emre je imel prav, ko mi je enkrat rekel, veš, tako bodo eden po eden začeli odhajat in potem je konec…

Po ekonomiki, zadnjem izpitu nas je Jerry (mednarodni koordinator, ki se odkar nas je nehal učit ICC popolnoma ni zanimal za nas) povabil na “apero”. Philip, Minna, Tanja, Ksenija, Sigita smo si naredili še zadnje skupno kosilo v Bruggu, kjer smo ponavadi vedno malicali – na klopcah za solo. Kasneje so se nam pridužili še ostali. Apero je bil bolj kot ne sama žalost. Jerry nas je vprašal za feedback in seveda, ker nismo bili zadovoljni, sploh ne z delom mednarodne pisarne, urnikom, integracijo… in potem je njegov odgovor bil, da vedno ko kažeš s prstom na nekoga, je en, najdaljši krak usmerjet vate, kar pomeni, da smo po njegovem bili sami krivi za urnik? Fachhochschule nivo pač.

Minna mi je naredila darilo. Pobrala je nekaj slik, na katerih sva obe. jih izrezala in prilepila na podlago ter vse skupaj dala v okvir. Nekakšen kolaž najinih skupnih trenutkov. Skoraj sem se razjokala. Minna je bila tudi prva, ki je morala zapustit razred saj je šla po svoje starše na letališče. Poslovila se je od vseh, komaj sem še zadrževala solze, potem pa sem jo pospremila na železniško postajo. Minna je zamudila vlak, zato semseveda počakala z njo. Na koncu sva obe brisali solze ko je morala na vlak. Zadnjič postaja Brugg, pa pa Minna, pa pa.

Ko sem se vračala proti šoli sem vidla da so tudi naši edini trije pubeci na poti proti železniški. Oni tudi grejo? Florian, ležerni francoz, Mike, prijazen kitajček in šved Philip, največji gentleman in najboljši team player… skupaj iz šole, zadnjič domov. Objeli smo se in poslovili. Ko sem prišla pred vhodna vrata stavbe so bili vsi že zunaj, nekateri so celo že bili doma, Ksenija in Tanja sta mi spakirali stvari… Zvečer biergarten Baden, vsi smo bili zelo utrujeni, zraven tega pa razen v Luzernu ne moreš med tednom nikamor. Pridružila se je tudi Isabella, ki je na koncu prespala pri meni.

petek, 13.6.

Ne spomnim se točno zakaj sem se zbudila zelo zgodaj. Torej še ena neprespana noč. Lagano jutro na mojem balkonu s kavo in Isabella igra kitaro. Tako se pogovarjava, kaj bi počeli. Katzensee. Tako spakirava nekaj hrane za kosilo, ki sem jo imela jaz, se ustaviva v Dietikonu, kjer vzameva še neke Isabelline stvari in že pičiva proti Regensdorfu, kjer je Katzensee. Skoraj sami na celi obali jezera kraljujeva na pomolu, namakava noge v vodo, gledava race kako znajo hodit po vodi, jaz rišem v Bellino knjigo, Bella igra kitaro… nakar se odloči, da gre sedet v čolen, ki je parkiran ob pomolu. Grem za njo. Sediva v čolnu in druga drugo učiva pesmi. Isabella me nauči najprej o čolnu sredi jezera, potem pa še neko drugo pesem, ki se mi neprestano pojo, še zmeraj. Je pa res, da je zaradi tega Isabella bla ful presenečena ko sem ji zapela to pesem po nekaj dnevih! :) Tudi jaz sem jo naučila “rastejo trave in misli, raste in širi se dlan, rastemo z njo pijonirji, v velik pokončen dan” in pijonirski hura na koncu je najboljši. Ko ima nekdo toliko interesa, da se nauči pesem v tujem jeziku, melodijo, ki je nikoli ni slišal, mislim, da je to pravi prijatelj.. namreč, pokaže, kako zelo se zanima za tvoje identiteto, ki jo dobiš z rojstvom – nacionalnost in jezik. Po tem sva še malo uživale v popoldaneskem soncu in igranju poia, na poti nazaj pa sva se pogvarjali, da je celoten dan bil res pravi izlet.

Zvečer sem šla v Woschanu, še zadnjič, saj smo se z razredom dogovorili, da gremo skupaj ven v Aarau. Floriana ni bilo več, preden smo šli ven smo bili v Woschanu Philip, Mike, Chen Min, Parfum in jaz (torej trije kitajci, philip, jaz), v Aarau pa smo šli v diskoteko, kjer so bile Maja, Diana, Olga, Sigita in Marijana. Nič kaj omembe vrednega. V glavnem, v Woschanu sem prespala, zjutraj sem se morala zbudit, da bi pobrala Lili v Zurichu, vendar sem zaradi celotedenjskega pomanjkanje spanja preslišala uro.

Ker je Lili malo bolj vestna od mene je že napisala kako sva se imeli. Zato bom dala ker direktno povezavo na njen blog. http://popotnica.wordpress.com/2008/06/23/around-the-german-speaking-part-of-switzerland/

Trenutno je na obisku Milan, jutri prideta pa Saška in Mojca. Poročilo sledi.