S Philipom, Švedom, sva se dogovorila da bova en dan skupaj ponovila, zato sem sla v Woschnau na studijsko popoldne. Skupaj sva pregledala celotno snov in izpostavila bistvene stvari, se pogovarjala o stvareh ki nama niso bile jasne in zapisala kaj morava še preveriti. Res, kot vedno, zelo učinkovito. V ponedeljek sem tako dan popolnoma posvetila učenju za torkov izpit. Finančni management.

Izpiti: 10.6. – 13.6.

Pri vsem skupaj me je najbolj utrujalo jutranje vstajanje (ki je bilo seveda v popolnem nasprotju v primerjavi s ritmom, ki ga imam pri učenju). Drugače pa so bili izpiti presentljivo obsežni, vsi zajamejo res celotno snov. Nemščina, finančni management in ekonomika /globalizacija so bili zadnji trije izpit. Zadnji trije izpiti mojega študija? Kdaj pa je to minilo? Konec faksa? Mislim, da ja. Milsim, da sem naredila vse izpite in da mi doma ne bo potrebno opravljati ničesar več. V Slo bi imela 5 izpitov če nebi šla na Erasmus, tukaj pa sem jih delala 10.

V torek sem si vzela še čas za Michaela in Tuomasa, dietikonovca, ki sta nas zapustila v tem tednu. Imeli smo white t shrt party, kar je pomenilo, da je vsak prišel s belo majico, potem pa smo si za spomin vsak vsakemu napisali nekaj stavkov. Neprecenjil spomin. Okoli 23 sem odšla domov, enkrat za spremembo še preden se je prava čaga splh začela. Začetek konca. Ko sem prišla domov sem še poklicala Katjo, ki me je skoraj prepričala, da pridem nazaj, vendar sem na koncu le ostala doma. Emre je imel prav, ko mi je enkrat rekel, veš, tako bodo eden po eden začeli odhajat in potem je konec…

Po ekonomiki, zadnjem izpitu nas je Jerry (mednarodni koordinator, ki se odkar nas je nehal učit ICC popolnoma ni zanimal za nas) povabil na “apero”. Philip, Minna, Tanja, Ksenija, Sigita smo si naredili še zadnje skupno kosilo v Bruggu, kjer smo ponavadi vedno malicali – na klopcah za solo. Kasneje so se nam pridužili še ostali. Apero je bil bolj kot ne sama žalost. Jerry nas je vprašal za feedback in seveda, ker nismo bili zadovoljni, sploh ne z delom mednarodne pisarne, urnikom, integracijo… in potem je njegov odgovor bil, da vedno ko kažeš s prstom na nekoga, je en, najdaljši krak usmerjet vate, kar pomeni, da smo po njegovem bili sami krivi za urnik? Fachhochschule nivo pač.

Minna mi je naredila darilo. Pobrala je nekaj slik, na katerih sva obe. jih izrezala in prilepila na podlago ter vse skupaj dala v okvir. Nekakšen kolaž najinih skupnih trenutkov. Skoraj sem se razjokala. Minna je bila tudi prva, ki je morala zapustit razred saj je šla po svoje starše na letališče. Poslovila se je od vseh, komaj sem še zadrževala solze, potem pa sem jo pospremila na železniško postajo. Minna je zamudila vlak, zato semseveda počakala z njo. Na koncu sva obe brisali solze ko je morala na vlak. Zadnjič postaja Brugg, pa pa Minna, pa pa.

Ko sem se vračala proti šoli sem vidla da so tudi naši edini trije pubeci na poti proti železniški. Oni tudi grejo? Florian, ležerni francoz, Mike, prijazen kitajček in šved Philip, največji gentleman in najboljši team player… skupaj iz šole, zadnjič domov. Objeli smo se in poslovili. Ko sem prišla pred vhodna vrata stavbe so bili vsi že zunaj, nekateri so celo že bili doma, Ksenija in Tanja sta mi spakirali stvari… Zvečer biergarten Baden, vsi smo bili zelo utrujeni, zraven tega pa razen v Luzernu ne moreš med tednom nikamor. Pridružila se je tudi Isabella, ki je na koncu prespala pri meni.

petek, 13.6.

Ne spomnim se točno zakaj sem se zbudila zelo zgodaj. Torej še ena neprespana noč. Lagano jutro na mojem balkonu s kavo in Isabella igra kitaro. Tako se pogovarjava, kaj bi počeli. Katzensee. Tako spakirava nekaj hrane za kosilo, ki sem jo imela jaz, se ustaviva v Dietikonu, kjer vzameva še neke Isabelline stvari in že pičiva proti Regensdorfu, kjer je Katzensee. Skoraj sami na celi obali jezera kraljujeva na pomolu, namakava noge v vodo, gledava race kako znajo hodit po vodi, jaz rišem v Bellino knjigo, Bella igra kitaro… nakar se odloči, da gre sedet v čolen, ki je parkiran ob pomolu. Grem za njo. Sediva v čolnu in druga drugo učiva pesmi. Isabella me nauči najprej o čolnu sredi jezera, potem pa še neko drugo pesem, ki se mi neprestano pojo, še zmeraj. Je pa res, da je zaradi tega Isabella bla ful presenečena ko sem ji zapela to pesem po nekaj dnevih! Tudi jaz sem jo naučila “rastejo trave in misli, raste in širi se dlan, rastemo z njo pijonirji, v velik pokončen dan” in pijonirski hura na koncu je najboljši. Ko ima nekdo toliko interesa, da se nauči pesem v tujem jeziku, melodijo, ki je nikoli ni slišal, mislim, da je to pravi prijatelj.. namreč, pokaže, kako zelo se zanima za tvoje identiteto, ki jo dobiš z rojstvom – nacionalnost in jezik. Po tem sva še malo uživale v popoldaneskem soncu in igranju poia, na poti nazaj pa sva se pogvarjali, da je celoten dan bil res pravi izlet.

Zvečer sem šla v Woschanu, še zadnjič, saj smo se z razredom dogovorili, da gremo skupaj ven v Aarau. Floriana ni bilo več, preden smo šli ven smo bili v Woschanu Philip, Mike, Chen Min, Parfum in jaz (torej trije kitajci, philip, jaz), v Aarau pa smo šli v diskoteko, kjer so bile Maja, Diana, Olga, Sigita in Marijana. Nič kaj omembe vrednega. V glavnem, v Woschanu sem prespala, zjutraj sem se morala zbudit, da bi pobrala Lili v Zurichu, vendar sem zaradi celotedenjskega pomanjkanje spanja preslišala uro.

Ker je Lili malo bolj vestna od mene je že napisala kako sva se imeli. Zato bom dala ker direktno povezavo na njen blog. http://popotnica.wordpress.com/2008/06/23/around-the-german-speaking-part-of-switzerland/

Trenutno je na obisku Milan, jutri prideta pa Saška in Mojca. Poročilo sledi.

Zvecer sem se odlocila da grem v Merkker, saj je zadnic odprt (potem se zapre zaradi poletnih pocitnic). Doma sva s Thomasom malo cvekala na balkonu, potem pa me je poklical Emre, da so Katja, Michael in Hugo za skoraj v Badnu. Pospeseno sva se odpravila v mesto. Na nase razocaranje je bil Merkker skoraj prazen, zato smo se po kaksni uri rocnega nogometa odpravili v LWB. Ura je bila okoli 2, se vedno pa so nam ti pravoverci zaracunali vstopnino. Ponavadi je v LWBju malo boljse vzdusje. Katja, Emre in Michael so se odlocili da grejo domo, Thomas, Hugo in jaz smo ostali. Ker nam se ni bilo za domov, smo sli v Moonlight, vendar tam je bilo se bolj bedno kot v LWBju, zato sem sla hitro domov, Thomas in Hugo pa sta ostala. O tem Hugotu se nisem nic kaj pisala. On je tudi ETHjevec, spoznala sem ga, ko je bil Balkan expres, zanimivo je,d a tudi on zivi v Dietikonu, vendar se ni toliko druzu z ljudmi iz 3 nadstropja. Komentarje pa spusca take, da se samo smejis. Faca.

V nedeljo tako spim do 13, tus, zajtrk, in ze je ura pol 3, zunaj je tako lep dan, da sem samo spakirala torbico in sla na sprehod, potem pa sem ob Limmatu brala knjigo. Domov sem prisla okoli 18. Na vratih sem secala Luzio, sosedo, ki sem jo parkrat povabla na najin balkon ko je sla mimo, Thomas mi je potem povedal, da se to ne spodobi za Svicarje, zato sem se ji opravicila. Luzia se je samo nasmejala, povedala, da je tudi njej bilo butasto, daje imela vedno nek bedni izgovor, in da zdaj dobi obisk, in da naj pridem k njej. Ok, zakaj pa ne. Tako sva se zaceli pogovarjat, prisli so tudi njeni prijatelji, bilo je pravo nedeljsko posedanje na soncku, na njeni ogromni terasi, druzenje in gril. Thomas iz ne vem kaksnega razloga ni hotel priti.

V ponedeljek smo imeli predzadnja predavanja, ker pa smo imeli v torek ekskurzijo v Interlaken, sem sla v ponedeljek po soli k Minni v Luzern. Najprej sva skuhali, potem pa sva se odpravile na t.i. mestno plazo (najboljsi plac v Luzernu!).. sploh se ne pocutis kot da si v Svici, ampak nekje na Ibizi ali kaj podobnega. Tla so pesecena, polno baldehinov in palm, lounge glasba, na sredini bazen in polno majhnih barckov… fantasticno!

Zjutraj sva se zbudili in odhiteli na zeleznisko v smeri Interlaken. Eno uro svam morali pocakat nase, saj se je Reto na poti odlocil, da bomo imeli eno uro postanka v Bernu. Zakaj pa ne. Z gondolo smo sli na neko goro, kjer smo spet imeli cca pol ure casa, da smo se odpocili, sli se zadnjic na stranisce in potem smo zaceli nas pohod. Najprej smo do neke tocke sli navkreber, nato pa navzdol. Ker si je Reto skos zmisljeval kje in kam moram iti, smo tako hodili 4 ure. Ampak je bilo fantasticno. Interlaken obdajata 2 jezera, barva le teh je tako kalno modra.. saj ne znam opisat… ampak fantasticno.

Na poti nazaj smo se odlocili da v Bruggu naredimo fondue. Ker je od fonda za ekskurzije ostalo nekaj denarja, je profesor Reto kupil vse / kruh, vino, sir, zelenjavo. Tako smo v Bruggu koncno enkrat spontano zacagali. Ksenija in Pascal sta prisla malo kasneje, prinesla sta kirsch in Pascal je pokazal, kaksna je svicarska tekila. Kasneje je prisel tudi Thomas. Na koncu smo vsi prespali v Bruggu, razen Reto je v nekem trenutku pobegnil domov.

Vceraj so bila tako zadnja predavanja za ekonomiko / globalizacijo. In zadnja predavanja nasploh. Ah ja… tako imamo naslednji teden se samo 3 izpite in smo gotovi. Po predavanjih so nam nasi kitajci pripravili kitajsko vecerjo. Glede na to, da niti eden izmed njih ni zanl kuhat prej, so vseeno zelo uspeli. Vendar, ker smo bili vsi utrujeni od prejsnjega vecera ni bilo pravega party vzdusja. Ob 21.30 sem bila ze doma, okoli 23 pa sem za spala.

Domov pridem nekje v sredini julija. Kdaj tocno, pa se ne vem.

Nedelja mine v ucenju in pripravah za ponedeljek (izpit strateski management), zavecer sem sla do Ksenije, da sva skupaj ponovili vso teorijo in razlicne modele, ki smo jih uporabili za razvoj strategije. Ko sem prisla domov sva s s Thomasom se kar nekaj casa pogovarjala o zivljenjskih vprasanjih…

V ponedeljek izpit. Po izpitu sva z Minno prisle do mene, na balkonu nazdravile na dobro opravljeno delo in se pogovarjale, kako hitro je vse skupaj minilo, kaksen teden nas caka,… Minna me neprestano spominja da je to zadnje, zadnja priloznost… sploh nocem razmisljat v tej smeri. Minna je okoli 18 sla domov, malo za tem pa je na obisk prisel Emre. S Thomasom in Emretom smo se pogovarjali o najboljsih trenutkuh izmenjave… ocitno se vsi zavedamo, da so to najlepsi trenutki nasih studenskih let.

V torek sem si privoscila malo daljsi pocitek, potem pa se ucila za izpit v sredo (eHRM). Ob 15 smi bili dogovorjeni s skupino (Florian, Tanja, Parfum in jaz), da dokoncamo prezentacijo za Ekonomiko/Globalizacijo o Global warmingu (globalno segrevanje, klimatske spremembe, topla greda, ekonomski ucinki, kako lahko ustavimo segrevanje, kaj in kdo so najvecji onesnazevalci). To vse skupaj je trajalo nekje do 18. Doma sem se enkrat ponovila eHRM, nakar poklice Patric da se oglasi. S Patricom tako posedava na balkonu, cvekava o izpitnem obdobju, pa planih za poletje… za Thomasa je bilo zelo prirocno, da je bil Patric tukaj, saj ima v cetrtek izpit. Tako sta vadila dialog, ki ga je Patric tako ali tako prevedel  (to je bilo tudi nekaj novega za Thomasa / jaz sem mu predlagala, da naj poslje Patricu ta dialog in mu ga bo ze prevedel… seveda si ni upal in sem mogla bit jaz posrednik, pa vendar Patricu to sploh ni bil problem. res so Svicarji cisto drugacni)…. na koncu sva s Thomasom govorila 6 razlicnih situacij (kako se pride do cerkve ali parka, kako narociti v restavraciji…), Patric je popravljal najino izgovorjavo. Patric je okoli 23 sel domov, s Thomasom pa sva se enkrat sla skozi njegov tekst.

V sredo zjutraj smo najprej imeli prezenatcijo pri eHRM, ki je stela 50 % ocene. Za vse skupaj (priprava, razumevanje teksta in prezentacija) smo imeli 30 minut casa. V skupini sem bila z Minno in Ksenijo. Na vrsi smo bile prve, v profesorjevempogledu smo zaznale majhno razocaranje (mislim, da nas je imel zelo rad med poukom in je pricakoval veliko vec od nas). Potem smo imeli eno uro pavze (tako da so tudi ostali v nasem razredu imeli prezentacije) in nato izpit iz teorije, ki ponovno prinese 50 %. Po izpitu smo bili sestradani, na hitro sli po nekaj za hrane v Migros in potem se kar med odmorom za kosilo pripravljali za popoldansko prezentacijo pri ekonomiki. Prva skupina je bila dokaj dolgocasna (narascanje cen na kitajskem) / predstavljali so jo studentje iz Oltna. Druga skupina je bila super / njigova tema je bila Prehrameba kriza, tretji smo bili mi. Glede na temo sem pricakovala dosti bolj burno debato v razredu (vendar je ni bilo… zal), pa tudi profesor ni dal nobenega feedbacka, ne negativnega, ne pozitivnega. Po tej prezentaciji sta bile na vrsti se Minna in Ksenija, ki sta predstavljali pro in contra EU za svico. Po tem pa smo imeli krasno debato. Vendar na koncu sem bila tako utrujena, saj sem bila res od jutra pod stresom. Po pouku smo se tako odlocili, da gremo ob reko Aare na mini piknik. Seveda standardna klapa / Minna, Ksenija, Tanja, jaz, tokrat za spremembo pa se Judin in od Ksenije tip Pascal. Tam smo posedali nekje do 20 ure. Doma me Thomas prosi, ce lahko ponoviva dialog za njegovo spanscino. Ko sva tako dvakrat sla skozi, in ko sem prisla izpod tusa, se vlegla v posetljo in odprla knjigo, da bi se malo brala, je bila ura 1 zjutraj in v vsakem primeru sem takoj zaspala.

V cetrtek smo zaceli z novim predmetom. Seveda 8.15. Predmet nosi ime Sustainable theory and network thinking. Po eni uri predavanj nihce v razredu ne razume, o cem profesor govori. Vse je kompleksno, povezano, ne moremo izkljuciti, kaz neke modele… po tem pa nam rece, da si moramo izbrati eno kompleksno temo, ki jo bomo predstavljali. V skupini s Olgo, Sigito, Philipom, Minno in Ksenijo (ne bi moglo biti boljse) smo se strinjali s Philipovim predlogom / WORLD PEACE / svetovni mir. Profesor je bil navdusen nad kompleksnostjo elementov, ki smo jih dolocili. Med kosilom nas je profesor Ulrich Krings povabil na piknik z njegovimi svicarskimi studenti. Kdo je sel? Philip, Minna in jaz. Kako zelo zalostno. Integracija s svicarskimi studenti (prvic v nasem casu obiskovanja FHNW v Bruggu) uspesna. Edini razlog / Feldscholsen (pivo). Seveda smo zamudili pouk. Ko smo spet morali nadaljevat z delom, smo se vrnili na klopi pred solo (kjer so ti studenje imeli piknik). Profesor je bil iz minute v minuto bolj rdec v obraz. Nekaj pubecov nam je celo pomagalo pri prezentaciji, in kasneje so se odlocili tudi, da nas pridejo podpirat v razred. Ob 16.45 smo za spremembo enkrat predcasno koncali s predavanji in ob 17 ujeli vlak via Zurich. S tem istim profesorjem smo bili dogovrjeni, da gremo na credit suise, drugo najvecjo in najprepoznavnejo banko. Predaval nam je en Ulrichov kolega iz doktorskega programa, ki dela na oddelku reduiranja stroskov.

Po predavanju, ki je bilo zelo zanimivo (npr. CS je ukinila tudi novoletne zabave, hmmm….) smo se odpravili na Seebar / plavajoci bar ob Zuriskem jezeru. Sedeli smo na pomolu (torej, mi studentje in nas profesor, njegov prijatelj in kasneje se nam je pridruzil se eden njun skupni znanec). Pogovarjali smo se splosne stvari. Nekateri izmed sosolcev so se ze odlocili, da bomo odsli domov, ostali smo Philip, Sigita, Judit in jaz. Zaradi (aprilske) nevihte smo vedrili pod streho, ti svicarji pa so kar naprej nosili vino, in se en liter, in se en liter… Tako ob 22 se odlocimo, da gremo proti domu, vendar ne spat (saj ne da je orto teden), ampak v Merkker na reggae. Kot da bi se dogovorili (Thomas naju s Sigito pobere na zelezniski / zakaj? ker sem prijazna do njega in je on tudi prijazen do mene / in naju pelje nazaj, na poti nazaj ga prepricam da gre z nama), me ravno ko stopimo iz avta poklice Katja, da so sli na narobni vlak in da so v Badnu, u usper, pridite zurat. In tako nas je bilo najmanj 10. Imeli smo se super in temu primerno je bila nasa ura prihoda. 2.30. Kaksen dan!

V petek je bilo vsajanje tako malo tezje, vseeno pa pouka nisem zamudila niti za minutko. Celih 8 ur smo se ukvarjali s resevanjem svetovnega miru po korakih, ki so zapisani v skripti. Teh korakov na tem mestu nebi razlagala, je pa program, v katerem smo to delali, na koncu izracunal, kateri faktorji imajo pasivno vlogo in so zmerja prisotni), s takereimi faktroji lahko naredimo spremembe na katere faktorje. Mogoce malo prevec abstraktno, vendar zelo uporabno. Po 7 urah prepiranja, argumentiranja, iskanja resitev, merskih sistemov, povezav med elementi smo morali pripraviti se prezentacijo. Predstavljali smo Olga, Philip in jaz (ostali so nekje vmes odpovedali). Na koncu smo dobili A (10). Izmuceni in utrujeni smo vseeno odsli na good bye erasmus party za Olten studente FHNW Olten, na katero smo bili povabljeni tudi Erasmus FHNW Brugg. Po tako napornem dnevu smo bili vsi cisto utrujeni, izmuceni… jaz sem se odpravila domov za ob 21. Ob 22.30 je poklical Emre, da pride na cvek. Kdo bi si mislil, posedanje na balkonu je tako trajalo do 5 zjutraj (nekje od 23.30 pa do 3 je bil z nama tudi Thomas). Neverjetno, od kot vse lahko clovek dobi energijo. Tako sem si danes polnila baterije do 16. Kaj bo prinesel danasnji dan ne vem… zdaj grem pod tus in se podam v soncno dezeven dan.

V četrtek smo imeli finančni management, še zadnjič pred izpitom. Dobili smo tudi teste, mislim, da to nebi smel bit prevelik deal zame. Po pouku je Minna prišla k meni (saj smo imeli v petek ekskurzijo in da bi bila ob 8 v Bruggu bi se reva morala zbudit najkasneje ob 6 – prezgodaj), kasneje pa je prišla še Judit s svojim cimrom. Ta večer je bila bolj večerja kot kaj drugega. Judit in njen cimer sta šla okoli 11, takrat je tudi Minna šla spat, s Thomasom pa sva se še nekaj časa pogovarjala (mogoče kakšno uro) in potem šla spat.

GENERAL EDUCATION OF SWITZERLAND – ZURICH

Tako. Ob 8.20 zjutraj se z Minno vsedeva na vlak via Zurich, na katerem bi naj bil tudi naš razred. Vendar jih nisva našle, čeprav so bili na istem vlaku. V Zurichu smo, kot je v Retovi navadi, imeli najprej 1 uro pavze za kavico. Potem smo se odpravili na ogled po vseh cerkvah, za tem pa je sledil ETH. Pokliala sem Emreta, ki se nam je pridruzil na kosilu na terasi ETHja.

Po kosilu smo poiskali prazno predavalnico, kjer smo se posedli in Reto nam je razlagal razliko med univerzo in fahhohschule, kasneje pa se je iz tega razvila zivahna debata o tem, kako je v nasih drzavah. V tem poglu smo si najblizje z Litvo… pa tudi v menatliteti, odnosu do znanja, univerze. Zanimivo.

Sledil je ogled novej[e univerze Irchel, pred takero je velik par z ribnikom. Pri ribniku smo se ustavili, saj nam je Reto predstavil se druge vrste preizkusov za 3 teorije letenja. Ljudje so se vstavljali, postali za par minut in nato odsli. Zgleda, da je tudi za svicarje to malenkost neombicajno vedenje. Pa vendar nikoli ne bomo pozabili, da zrak ni dovolj tezek da bi pognal plastenko v zrak, in da je optimalna kolicina vode 1/4. Po opravljenih eksepreimentih in odgovarjanju na vprasanja, smo sli najprej v muzej, kjer nam je bilo razlozeno da simpanzi niso neumni, ampak imajo samo manjse mozgane ipd. V naslednjem, anatomskem muzeju / ne morem ravno govorit o muzeju, ker je to vse skupaj na fakulteti in po tem tako imenovanem muzeju hodiju studenje medicine in se ucijo) se je Reto navduseval nad precnim prerezom cloveskega telesa.

S temi ogledi je bilo ekskurzije konec, zato smo se Ksenja, Tanja, Parfum in Mary (kitajiki) odlocile, da gremo malo v park, kasneje se nam je pridruzila se Sigita. Polezavale smo nekje do deveth, ko smo se odlovile, da pa je cas da se gremo poasi zrihtat za ven. Dogovorili smo se, da se dobimo ob 11 v Badnu in gremo v LWB.

Thomas je ze bil doma, uzival na balkonu po napornem tednu, jaz sem se rihtala in pocasi sva se odpravila naproti LWBju. Tanja in Sigita sta ze bili v vrsti, vendar ker je Thomas slikal, smo prisle mimo vrste naprej. Za mene celo brez vstopnin (Thomas, danke dir). Ker so v tem tednu srednje sole zakljucile s poukom so v LWB privlekli veliko masazno kad in tem srednjesolcem se je mesalo. Na koncu je bilo na wcju 3 cm vode, mi pa smo vseeno plesali do 4 zjutraj.

V soboto seveda polnimo baterije in zaradi slabega vremena prezivim popoldan v sobi ob knjigi in racunalniku. Okoli 5 pride na cvek Sigita, saj sva se odlocile da greva na Drumm n bass v Merkker (tudi v Badnu). Na balkonu sediva in cvekava o vsem zivem, med drugim Sigita tudi pove, da zelo uziva ko dezuje in sedi na blakonu in se pogovarja. Vmes prekine Isabellin klic + kaj imam v planu, povem da dnb, takoj je za, pove, da je na obisku Lucia (erasmovka iz prejsnjega semestra na ETHju). Super, dobimo se v Badnu + tudi Thomas se odloci, da gre pogledat kaj bo kaj dogajalo. Med drugim pa je z naslednjim vlakom za Isabello in Lucijo prisel tudi Emre, malo pred njim pa Tanja. Merkker kot moj najljubsi Badne plac za zurat je bil spet super. Sprosceni ljudje in ne prevec guzve. Okoli 2 so vsi odsli proti domu, s Thomasom pa se odlociva da se nekaj casa ostaneva. Vendar nisva ostala dolgo.

Nedeljsko jutro je bilo zeeelo lezerno. Popoldan pa sem se odlocila, da bom pospravljala + kuhno, kopalnico in mojo sobo. Popoldne dobim sms, da smo vabljeni na pito k Sigiti in Tanji. Posljem smse Isabelli in Emreju, obadva sta za. Thomas je pocival, ko sem ga vprasala ce gre je nekaj zmrmral, zato sem sla, potem pa celi zalosten klice zakaj sem za sla, pa da zdaj ne ve ce bi prisel al ne, pa bla bla. Skratka, prisem v Brugg, najprej se s Tanjo in Sigito pogovorimo najpomembnejse stvari + seveda o njunih cimrah, ki so ta vikend v Londonu. V mislih, da bo easy evening si s Tanjo deliva eno pivo. Cez nekaj casa pride Emre, z vinom in nekaj casa za njim Isabella s se enim vinom. Ok, bolj ali manj odlocena da prespim v Bruggu, dokoncno pa, ko pride Thomas in prinese pivo in vino. Igrali smo se pantomimo s filmi (najbolj smo se nasmejali, ko je Thomas kazal Terminal, Emre je kazal Secretary, … itd). Kar na enkrat je bila ura 4.

IN SE EDEN OBICAJEN TEDEN (Z MALO VEC STRESA)

Ponedeljek tako ni bil produktiven. Edino Emre se je zbudil in sel v laboratorij, vsi ostali pa smo spali malo dlje. Popoldan sem skuhala, nato pa sva se s Thomasom odpravila v Zurich (Thomas je imel nek opravek), kasneje smo se dobili z Emretom, Thomas je sel domov, midva pa sva sla na pijaco v Local (ful dober plac, ob Limmatu). Cez nekaj casa sva se dobila s Isabello in Amritom (to je njen prijatelj, ki je odrasccal v Indiji, drugace je pol anglez, pol american, nekaj casa je zivel v Kaliforniji, zdaj pa vecinoma dela in potuje. Njegovo pravilo je, da ne ostane vec kot dve leti na enem in istem mestu+skratka, zanimiv tip). In kaj kmalu je bil cas za zadnji vlak.

Thomasa je skrbelo kje sem in ko sem mu povedala, da sem na zadnjem vlaku je prisel po mene na zeleznisko postajo. Pred kaksnima dvema mesecema si tega nikoli nebi mislila. V avtu sva se nekaj zacela pogovarjat, in ko sva prisla domov sva se se vedno pogovarjala. Med drugim mi je povedal, da je mojo drugo kazen, ki sem jo dobila od SBB, poslal na svojo banko, ker mu tisti dan kartica, s katero kupuje vse karte za vlak, ni delala, zato naj bi njegova banka placala mojo kazen (ces da je bil on kriv) + edini problem je bil ta, da sem bila jaz na vlaku pol ure preden je on uporabil karto in zato so njegovo prosnjo zavrnili. In na moje vprasanje, zakaj mi tega ni prej povedal, je odgovoril, da zaradi tega, ker itak ni bilo uspesno. In ko mu razlozim, da to enako velja, ce se je potrudil, kot ce bi uspelo… ah ja, svicarji. Amapk me je tako presenetil s vsem tem kar mi je povedal.

V torek smo zaceli s solo ze 8.15, vendar sva bila spet pozna. 5 minut. Cel dan smo imeli en predmet + strateski management. V skripti nas profesor vodi od razvijanja vrednot v podjetju do koncnih nalog, ki jih bomo naredili z uvedbo novih strategij. In zjutraj smo morali narediti se 4 zadnje nalog. Ker je to delo, delo v skupinah, smo pri tem predmetu skupina Philip, Ksenija in jaz. Ksenja je bila na fizioterapiji, Philip je bil se nekje na poti iz Prage, in jaz sama v razredu z 4 nalogami. Mislila sem, da jih nikoli ne bom dokoncala + zraven tega smo morali naredit se prezentacijo do konca!!! Okoli 9.30 pride Ksenja, skupaj narediva drugo nalogo, in ker je bila tretja tako zakomplicirana se odlociva, da bova vsaj to prvo in drugo dali na slajde, pa bova ze potem tretjo. Ko sva tako ubesedile misli za prvo in drugo nalogo sva naredile se tretjo in cetrto + ne vem, kako sva to zmogle, mene je na koncu bolela glava, bila sem zejna in lacna. Ura je bila 12.30, 13.15 pa smo zaceli s prezentacijami. Na poti v Migros srecava Philipa in mu razloziva, da sva dopolnile, in da sva si tudi razdelile, kaj bova predstavljali. Philip je bil cisto navdusen, da sva to naredili sami.

Prezentacija je bila popolna. Profesor nam je edinim dal pozitivni feed back! Uspersno! V ponedeljek pa imamo izpit pri tem predmetu, skoda da prezentacija nic ne steje k oceni.

Thomas me po pouku pobere pred solo (zdaj ima ocetov avto + nek prevelik Nissanov jeap) in greva v Aldi tedenski shopping. Cisto brez energije zaradi napornega dne doma pocivam ob caju na balkonu. Komaj kaj spregovoriva. Vendar pa v nekem trenutku zacneva pogovor o otroskih letih + to vse, kar mi je povedal… tega ne morem pisat na blog, ker so prevec osebne stvari. Vendar ga zdaj lahko bolj razumem, zraven tega pa tud bolj spostujem.

Sreda. Spet celi dan v soli. Zjutraj eHRM, popoldan ekonomika (fuuuuj). Zvecer smo s Tanjo in Sigito povabljene na Emretov rojstni dan v Dietikon. Isabella me klice enkrat popoldan, da bi prisla k meni in da bi rada Emretu spekla torto, ker mu je obljubila. Ok. Poberem jo na zelezniski na poti iz sole. Z velikim tempom pripravljava maso, vmes perem perilo, ribam korenje, itd. Vecerja se zacne ob 7, midve ob pa sele ob 8.20 vzameva torto iz pecice. Zal sva tusko pojedino zamudile, vendar smo se druzili nekje do 23, ko sem se cela utrujena vrnila domov.

Cetrtek. Spim do 12. Malo predolgo. Consoulting and controlling / izpit. Hitro v solo, spet podoben dan kot pri strateskem managementu, vendar da tokrat prezentacija steje za oceno.
Ne razumem, kako nas lahko tako mucijo, da najprej delamo neke stvari, ki so cisto nepomembne, ob 6 zvecer pa nam razdeli case study, katerega naj bi resili do kona predavanja (do 21). Gospod profesor nato odide, saj ja ni nor, da bo sedel z nami do konca, nam pa prepusti cas, da lahko prezentacijo posljemo po mailu v roku enega tedna. Katastrofa. V skupini smo Minna, Ksenija, Judit in Sara. Judit se pritozuje in filozofira, Ksenija se tudi pritozuje in filozofira, vendar se v mnenjih ne strinjata (vcasih sploh ne posulsam, ker se mi zdi brezveze v kake detajle se spuscata), Sara ne govori prav veliko, Minna pa govori takrat ko se s cim ne strinja al pa kak drugace misli. Meni je pripadlo mesto, da pisem na racunalnik (tak smo sedele, da so vse vidle, ce sem jaz pisala). V nekem trnutku je bilo tako, da bi si lahko vse skupaj skocile v lase. Ko smo se po 3/4 ure premaknile iz prvega vprasanja (bilo jih je okoli 16) naprej smo potem kar hitro koncale. Okoli 20.30 smo zapustile solo. Z Minno, cisto razocarane nad tem skupinskim delom, grema v solski bar. Kelnar nama da brezplacen 0.03 ko narociva pivo. Tako se pogovarjava o teh solskih problemih, in o jutrisnji ekskurziji. Minni predlagam, da prespi pri meni, tako prihrani 3 ure casa. Za spremembo se strinja, da ostane. Tako sva pustile skrbi v zvezi s tem predmotom v FH baru in se odpravili domov, na balkon, kjer sva se ucili za izpit pri Retotu.

Thomas je bil ze doma ko sva prisli, na hitro sem pocila pico iz Aldija v pecico, z Minno pa sva ponavljali dejstva o Svici, Zurichu, Luzernu in Bernu ter o treh nacelih letenja. Thomas je aktivno sodeloval, in v dostih primerih razlozil zakaj in kako. Spat smo sli okoli 23.

Petek. Ekskurzija v Schaffhausen in izpit.

Kot je v Retovi navadi, smo imeli najprej v Schaffhausnu 35 minut prostih, V italianski kafetariji sem si privoscila belo kavo, taksno pravo. In ko smo sedeli zunaj na glavnem trgu sem se v spominu sla nekaj casa nazaj, na vsakodnevno kavo s Tanjo. Mislim, da sem se tukaj (ne tem trgu, ob prvi pravi kavi, ki sem si jo privoscila v restavraciji odkar sem v svici) resnicno zavedala, koliko mi manjka to najino druzenje.

Po kavi smo se v neki tocki ustavili in Reto je predlagal, da napravimo izpit zdaj, potem pa gremo uzivat. In tako je bilo. Izpit ni bil tezek, vendar je bilo nekaj nelogicnih stvari. Dobila sem 5,2 od 6.

Sprehodili smo se do razgleda nad Schaffhausenskimi slapovi. Zares velicastno. Z ladjico smo se odpeljali na kamnito skalo, na sredini slapa. Ufff. Potem smo morali priti nazaj do Schaffhausna (vse skupaj smo naredili baje 7 km) in smo vzeli ladjico, 2 uri polezavanja in pocivanja, ko pa smo prispeli v Stein am Rein pa smo si ogledali se srednjevesko mestno sredisce tega jezera. Vse od schaffhausna pa do Steina je na obeh bregovih reke zelo pestro. Vecino casa sem tako strmela v nabrezje reke. Camp, gostilna, 6 punc in fantov, ki na petkovo popoldne igrajo odbojko na mivki, dedek hodi ob obali in si bo postavil lezalnik, vinogradi in precudovite hise, otroci ki mi mahajo… takse cudovite slike.

Iz Stein am Rein vzamemo vlak za Zurich. Emre nas povabi na piknik v Irchel park. Po celo dnevnem izletu prispemo v park ob 20.30, vsi ETHjevci ki jih poznam na kupu, vsi ostali ETHjevci ki jih se ne poznam… lepo lepo. Philip in njegov prijatelj Zahir se lepo integrirata, Tanja pa nas zapusti okoli 21.30. Dobimo se na Balkan Express. Na Balkan je prisel tudi Prab, ki mi je pomagal odganjat tipe, ki so hoteli plesat, kasneje pa tudi Thomas (!!!) + zamisli, Svicar na Balkan partyju. Drugace pa standardna klapa + Emre, Isabella, Sigita, Tanja, Michael, Katja,… Plesem do 4, Thomas je bil z avtom in hvalezna sem mu bila za prevoz.

Tako, danes je ura pol 4, da sem napisala ta post (od zuricha ekskurzije dalje) mi je vzelo kaksne 3 ure. Danes moram naredit vsaj nekaj za solo. V ponedeljek izpit, v sredo izpit, v sredo prezentacija plus oddat moramo tisti butasti case stdy za c&c. Ni ravno najboljsi cas zdaj. Vsi smo pod pritiskom.

V četrtek zjutraj sem Polono pobrala na železniški postaji v Badnu in odpravili sva se na Schartenstrasse 45. Thomas me je prejšnji večer prosil, če bi mu spekla torto, da bi jo nesel v službo. S Polono sva naredile biskvit za nutelino torto potem pa se odpravili v Brugg na faks. Najprej je Polona spoznala moje sošolce. Žal predavanje zanjo ni bilo tako zanimivo (financial management – finančni management, kjer se učimo o tveganjih ipd), zato je po prvem odmoru šla pojagode in banane za torto in brat knjigo na travo. Vreme je bilo prečudovito, mi pa smo 4 ure poslušali o sistematičnem tveganju.

Po pouku smo šle babe (Minna, Tanja, Ksenija, Polona in jaz) v šolski bar na pivo. S Polono sva morali počakati Thomasa do 21 (od 17.15), ker smo se dogovorili, da gremo skupaj domov. Bil je krasen dan, FH bar – oz njegova terasa, kjer smo zasedle eno mizo – je bil v na pol soncu, na pol v senci. Tudi Tanja je ostala z nama do konca. Poloni sva razložile vse trače in jo uvedle v Švico… ko je prišel Thomas sva s Polono dokoali torto. Thomas je bil zelo ponosen, čeprav torta, narejene brez mikserja in spečena v ravnem velikem pekač ni bila ravno lepa za pogledat. Zvečer smo posedali na balkonu in se pogovarjali, smejali,…

V petek smo bili dogovorjeni s Philipom in njegovim obiskom – Winnie, da gremo skupaj v Luzern k Minni. Pri Minni je tudi Saara in skupaj smo šli do jezera na piknik. Okoli 19 sva s Polono zapustili Luzern in se odpravili proti domu. Thomas je počival, s Polono sva mislili imeti bolj miren večer, povabili sva tudi Isabello, vendar je punca zaspala… Patric je bil ravno na poti domov in se je utavil na domačem višnjevcu, Thomas je ravno prišel izpod tuša, vzdušje je bilo predobro, da bi ostali doma. Odločili smo se, da gremo v LWB. Preden smo odšli sva s Polono priredili še predstavo balkanskih hitov (saj sva samo peli), v LWBju pa smo ostali do 4 zjutraj.

V soboto smo se zbudili dokaj hitro za neprepano noč – okoli 11, 12. Po zajtrku in tuširanju smo se počasi odpravili v Zurich (in še pred tem ogled Badna) s Thomasovim sošolcem Dariem. V Zurichu se nam je pridružila Isabella. Najprej smo sedeli v parku, potem smo se odpravili do ETHja, kjer smo ostali dokler se ni stemnilo (in postalo zare hladno) – Isabella je prinesla poi (dve vrvici z žogico, ki jih vrtiš in ustvarjaš različne vzorce). Polono je učila kako se s tem igra, Thomas je bil pameten, da to pač ni nič težkega, zato mu je Isabella posodila poi za en teden. Pa da ga vidimo. Preden smo dobro zapustili ETH sta se nam pridružiti tudi Tanja in Sigita, saj nas je Thomas po svojih vezah in poznanstvih spravil na guest listo (prost vstop) na DJ Martin Solveiga – francoski DJ house glasbe. Ko smo prišli v Q klub (eden izmed najboljših klubov v Zurichu) smo doživeli prijetno presenečenje – za start up je bila na odru neka skupina – bend je igral funk, ženska je pela super hite, kakšna pozitiva! Lahko rečem, da je bil to eden izmed najboljših koncertov na katerem sem kdajkoli bila. Najvrjetneje tudi zaradi spontanega vzdušja, večera, nepričakovanja… DJ Martin Solvegia je imel super mix, vendar je bilo vzdušje za tako ime dokaj žalostno. Švicarji pač. Okoli 4 smo se odpravili domov, Thomas je sicer še ostal v Q klubu. Doma nas je pričakalo sporočilo, da se čista posoda iz korita pospravi v omare, nasmejali svo se butastim pravilom posedeli na balkonu preden svo šli spat. Najprej je šla spat Polona. 

Ko smo prišli je bila skoraj še trda tema. Nebo je bilo zvezdnato, vendar je njihova moč počasi pojenjala. Začelo se je daniti, zvezde so popolnoma zgubile svojo moč. Spomladanski jutranji veter je zibal drevo, katerega vidim iz balkona v ritmu glasbe.. trenutek, ki mi bo ostal v spominu za vse življenje.

Po dvonevnem žuranju in navdušenjem nad poi-em sva s Polono po jutranjem prebujanju (okoli 13.30) odšli na naš vrt z računalnikom in poi-em in tam ostali do 18 zvečer. Vedeli sva, da naju bo naslednji dan vse bolelo. Tudi Thomas je probal kao mu gre kaj to “žongliranje” – presenetljivo dobro! Večer smo prživeli na terasi ob višnjevcu.

V ponedeljek smo sicer bili malo zgodnješi, vendar niti ne posebno zgodni. Odločili smo se, da gremo na bližnji Catzensee (majhno jezero). Vzeli smo vodo, knjige, poi in dekico. Bilo je zelo dosti ljudi. Kakšno uro smo brali, potem pa se nam je pridružila še Tanja. Dokler se ni stemnilo smo ostali v idiličnem vzdušju. Šele ko smo se vrnili domov, smo se zavedali, da je ura že skoraj 10. Po roestiju (tipični švicarski hrani) je Polona pripravila še prebranac (da je še Thomas probal “naše” zdrave hrane), kasneje pa smo pogledali film Zeitgeist. Toplo priporočam.

Čas je tako hitro zbrzel, da je kar naenkrat prišel današnji dan – še en sončen dan brez oblačka, ko smo moarali v šolo. Dobili smo se ob 10, saj smo imeli popoldan prezentacijo pri suistainable managementu o našem case studyju. Polona je ostala doma in se odpravila na odhod po Zurichu. Ob 17 smo se dobili v Bruggu s Thomasom in skupaj odšli v tedenski nakup v aldi. 100 chf za polni voziček. Good price. S Polono sva še zadnjič sedeli na super balkonu s pogledom na drevo, malo preden pa sva šli od doma pa sva še povadili najino znjanje poia. Tako, pa je prišel čas, ko sva se morali posloviti. Ah ja… zeit kommt, zeit geht…

Res, čas gre tako hitro, da se sploh ne zavedam. Čez dva tedna se mi začnejo izpiti. Vseeno pa ima tukaj moje življenje čisto drug stil kot doma. Tukaj imam čas, da lahko dejansko uživam v pogledu na drevo v prebujanju novega dne.

V sredo smo imeli ICC izpit. Jerry je rekel naj ne pričakujemo, da bodo vsi izpiti takšni kot je bil ta ICC. Po izpitu so prisli v Baden Kolariči, ki so brez problema nasli Schartenstrasse, kjer zivim. Najprej sem skuhala kosilo, Brina in Metka sta se kar zapričale. Dogovorili smo se, da gremo v petek skupaj v Zurich, po kosilu pa v Baden. Po izpitu in kosilu sem bila kar utrujena zato sem malo zaspala, Brina je bila na računalniku in brala knjigo, Kolariči pa so šli po hrano v Aldi. Med drugim sem dobila tudi nekaj domačih dobrot – višnjevec, marmelade, kekse, vino in borovničevec. Hvala še enkrat! 

Po Aldiju in počitku smo šli na sprehod po Badnu, mislim, da se je Kolaričem kar dopadel. Okoli 19 ure so šli poiskat svoje prenočišče. Zvečer sem Thomasu povedala da gremo ven z Noro in Fanny – njemu se je zdela bolj zanimiva ideja s couchsurferji. Brina se je odločila da ni razpoložena za čago, zato je ostala doma, s Thomasom pa sva se odpravila proti Merkkerju. Klicala me je tudi Sigita da pride s svojim obiskom dveh erasmus litvank iz Stutgarta. Bil je zelo sproščen večer. Nora in Fanny sta me predstavile celemu Merkkerju – pravita da je ta klub njihova druga dnevna soba Bil je koncert nekega švedskega benda, igrali so punkrock. Domov sva s Thomasom prišla okoli 3.

Ob 12 smo se dobili s Kolariči – da smo prihranili nekaj denarja smo šli do Dietikona z avtomobili. V Zurichu smo šli najprej na Politeraso (ETH), potem pa smo se sprehodili do jezera. Isabella je imela prav – švicarji so čisto drugi ljudje ko posije sonce. Vsi se bili umirjeni, počivali, se nastavljali soncu… Še dobro, da so bile tregovine zaprte, da smo samo kukale v izložbe. Miha je v Lonely planetu prebral, da obstaja neka poceni in dobra retavracija, pa smo jo probali poiskat. Na koncu je bila sicer zaprta, ampak vseeno smo nahranili naše lačne želodčke. Vreme je bilo res krasno. Proti večeru smo se odpravili do Dietikona. Počasi smo se poslovili. 

V petek sva z Brino šle v Zurich, do Lindtove tovarne, nakupile čokoladice in potem še malo po trgovinah. Okoli 18 sva se poslovile, saj smo ob 20. uri že pičili proti Nici. Na izlet smo šli Florian (francoz, Brugg), Thomas (cimer), Tanja (slo, Brugg), Prab (avstralija/sri lanka, dietikon) in jaz. Na poti smo hoteli it žurat v Milano, vendar smo po eni uro lutanja po mestu (in zelo stresne vožnje) odločili, da pot nadaljujemo kar v smeri Nice. Tako smo ob 6 zjutraj prišli v Nico (sama sem vozila celo pot, bilo je zeeeelo naporno – v neki točki sem bila zaspana, pa sem prosila Thomasa, ker so ostali spali, če se lahko pogovarjama, in mi je v nemščini razlagalal zgodbice iz vojske).

V Nici se je Florian poslovil, mi pa smo si poiskali naš prvi francoski dom – park. Thomas je hotel utišat ptiče s glasnim PŠŠŠŠT. Spali smo nekje do 11 ure, ko je bilo sonce že tako vroče, da smo vsi želeli samo tuš. Tako smo se okoli 11 stuširali na plaži za 1,55 eur. Dobra cena. Sprehodili smo se po mestu, poiskali zajtrk, in se počasi vrnili v našo dnevno sobo (v park), kjer sta se nam ob 3 pridružila Florian in Violina (njegov punca), bila sta zelo asocialna. Cl čas sta se pogovarjala v francoščini, ko pa smo šli po mestu pa nam mr. Florian ni povedal nič o Nici. Prab je bil fuuul jezen na njega, njegova jeza nas je zabavala. Odločili smo se da gremo ven (po Florianovem priporočilu v Nici obstaja samo en klub, haha), smo se pa tudi prestavili iz parka do nekega spomenika, kjer smo kasneje tudi prenočili. Klub je bil brez vstopnine, pijača je bila zelo draga (juice vodka 12 eur), ampak smo se naplesali. Okoli 3 smo se vrnili k našemu drugemu niškemu domu. 

Naslednji dan bi se morali s Florianom dobit ob 12, vendar Floriana ni bilo, zato smo se odpravili proti Eze village in Monaco, Monte Carlo, kjer smo si pasli oči na dobrih avtomobilih in velikih jahtah. Privoščili smo si tudi okusne palačinke z mangom in sladoledom za 6 eur. Proti pričakovanjem je bila Nica dosti dražja od Monaca! Po Monacu smo se odločili oiskat nov “dom” v elitni soseski nad Cannesom. Postavili smo šotore – naš kemp je bil 2 šotora in yaris Ob vinu (Thomas je lani na erasmusu imel en predmet o fancoskem vinu in nas je poučil o regijah, kjer proizvajajo najboljše vino) smo se imeli krasno. To je bil naš najboljši večer. Med drugim sva s Tanjo kričali ko je mimo nas šla podgana, po obisku policajev pa smo se počutili izjemno varno. Peljali so se mimo in nam povedali, da tukaj ne moremo kampirat, pa smo jim rekli, da samo za to noč in prijazna policaja sta nam dala direktno številko če bi slučajno bilo kaj narobe, če bi imeli kakšne probleme. Igali smo se eno igrico – da napišeš zano osebo na listek in jo prilepiš nekomu na čelo in tisti mora ugotovit kdo je. Res super večer.

Naslednje jutro smo imeli zajtrk v Cannesu, v parku, sprehodili smo se po prečudovitih ulicah, uživali na plaži s sladoledom in se ob 4 odpravili proti domu. Uspelo mi je peljat vso pot nazaj, kljub pomanjkanju spanja. Tako smo prišli domov okoli 4 zjutraj.

V torek sem počivala, oprala en pralni stroj, šla v Dietikon, k Isabelli, da sva se pogovorili kaj je novega, nič kaj posebnega.

Danes smo bili v šoli od 8.15 (začli smo z eHRM) in nadaljevali s ekonomiko (do 17.15) sedaj sem doma, nadaljujem s pranjem, kasneje pa me je Patric povabil v biergarten. Bom videla če se mi bo ljubilo. Jutri dobim obisk – Polona – jeeee!

V četrtek smo imeli ICC cel dan. V četrek zjutraj je prišla tudi Brina. Katja jo je pobrala na želeniški in ji razkazala Zurich (tudi oni dve se nista poznali iz druge), okoli 15 pa je Brina prišla že v Brugg. Jerry (profesor) jo je spraševal kako dolgo ostane, Brina pa se ni hotela pogovarjati v angleščini. Zvečer sva šli v Dietikon, ker je imela Brina prtljago pri Katji. Brina je bila kar utrujena, okoli 11 sva prisli domov, spakirali za jutri in šli spat.

LUZERN

V petek zjutraj smo se ob 8.15 dobili v Bruggu na železniški postaji. Imeli smo predmet “General Education of Switzerland” s profesorjem  Retotom. Odpravili smo se v Luzeren. Na železniški postaji smo najprej 15 minut iskali turistične informacije, sprehodili smo se od muzeja umetnosti do lesenega mosta (ki je pred krtkim pogorel in ga še popravljajo), potem pa smo imeli 1 uro pavze. Med pavzo smo z Brino in Ksenijo šle k Minni odložit stvari, spile kavo in se počasi odpravle na štartno točko za muzej. Muzej je podoben tehničnemu muzeju v Munchnu, vendar mnogo manjši. Najprej nam je Reto razlagal razliko med principom delovanja električnega in bencinskega motorja (smešno, ko pomoisliš na naziv predmeta), potem smo 15 minut gledali po kakšnem principu so delovali stari vlaki. Imeli smo čas za kosilo. Med drugim še nisem omenila, da se nam je pri obisku muzeja pridružila tudi gospa Buchli (profesorjeva mama, profesor je star okoli 50 let) in njena prijateljica. Po kosilu smo šli v predel, kjer so letala, Reto pa nam je razlagal o 3 načelih letenja – bernulijeva teorija, teorija krila in teorija raketnega pogona. Kljub nesmiselnosti teh razlag s predvideno vsebino je bila predstavitev zelo zanimiva, saj je profesor pokazal veliko demonstracij. Po tem smo šli v 3d kino (IMAX), kjer smo si ogledali življenje pod vodo. S tem je bila naša ekskurzija zaključena. Minna in nekaj sošolcev so šli do stanovanja (Minna nas je namreš vse povabila k njej na pijačo in nekaj za pod zob), Ksenja, Kitajke, Judit, Tanja in Andreja ter midve z Brino pa smo ostali v muzeju še približno kakšno uro in smo šli gledat švico v malem (v bistvu zemljevid na tleh, lahko pa ga gledaš tudi s povečevalnim steklom). Po tem smo se sprehodile ob jezeru in prišle k Minni okoli 18. Po slovenski študentski navadi smo edine šle v trgovino in pripomogle Minni, da ni vsega napravila na svoj račun. Ostali pa so se naredili francoze. Večino časa smo lovili sončne žarke na balkonu, dokler ni postalo hladno. Potem smo imeli karaoke, zvečer pa smo se odpravili ven. Nekateri so že prej odšli. Luzern je kar se žuranja tiče place to be, za razliko od ostalih švicarskih mest pa skoraj nikjer ne plačaš vstopnine.

PIKNIK OB REKI, BRAZILSKI VEČER

V sobotno jutro smo se prebudili s soncem, imeli zajtrk na terasi (o tem super razgledu sem pisala že pri prejšnjem obisku Luzerna), kavica… Ne bi moglo biti lepše. Z Brino sva okoli 12 šle na vlak, saj sva bile dogovorjene z Dietikonovci, da bomo imeli piknik ob reki. Ta je imel tudi svoj čar – naprej smo se zbrali, pubeci do že kurili, večino časa smo se pogovarjali o risankah (kako so bili presenečeni da mi otroci Jugoslavije nismo imeli Miki Miške in ostlih zahodnjaških risank, ampak A je to?, Bojan, Pipi in Melhijad, Kolcamož itd:)). Vmes me pokliče Patrick (Švicar), če imamo kaj v planu za zvečer – in naju povabi na brazilski večer pri njegovem prijatelju. Zakaj pa ne? Jaz sem ga razumela kot da bo to bolj taki družabni večer pri njegovem prijatelju, v resnici pa je bila rojstnodnevna zabava tega prijatelja – na zabavi so bili sorodniki ali pa mogoče družinski prijatelji staršev in prijatltelji Winnieja (Patrickov prijatelj, slavljenec). Bili smo prava multi-nacinalna družba, Brazilci, Kolumbijci, pol-Čehi,… bil je zelo umirjen večer z predobro hrano. Okoli 11 smo prišli domov. Thomas tokrat za spremembo ni šel ven, vendar sva se potem odločila da greva vseeno malo pogledat, kaj kaj dogaja. Celoten dan mi je kljub neprespani noči dal dovolj energije. Res, super dan.

ICC PIKNIK

Ker v Švici ni veliko sončnih dni, probamo vsakega posebej maksimalno izkoristiti. Philip je organiziral ICC piknik, saj imamo v sredo izpit iz ICC – da bi se malo družili, skupaj pojedli in se pogovarjali o snovi pri tem predmetu. Povabil je tudi profesorja Jerryja, ki se je piknika tudi udeležil. Seveda pa zaradi najbolj dolgočasnega razreda ever ni razen naju z Brino in profesorja nihče drug prišel. Žalostno. Mi smo ponovli skoraj celotno snov, izpostavili kaj se komu zdi bistveno, Brina je ta čas brala knjigo, in ko se je sonce poslovilo, sva se tudi midve odpravile domov.

BACK TO SCHOOL

Danes smo imeli finančno obarvan dan. Najprej 8.15 4 urno predavanje o povabilu k investiciji (kako kritično oceniti informaicje podane v takih poročilih – planih), popoldan, ob 13.15 pa smo nadaljevali s finančnim managementom, poslušali o volatilnosti in koeficientu beta, diverzifikaciji itd. Po osmih urah šole me je Brina pričakala s kosilom, mmm. Po kosilu sem brala nekaj za izpit. Malo prej sva se vrnile s kratkega obiska v Dietikonu. Še malo pa grema skok na bok.

V petek smo imeli zadnje (peto) predavanje nemščine, kjer smo predstavljali svoje države. Litvanke so zgleda želele prikupiti profesorici in so ji na koncu prezentacije dale čokolado, tudi profesorica nas je pogostila s švicarskimi sladkarijami. S prezentacijo pa je “zmagala” Minna, ki je za zadni slajd napravila nekaj finsko nemških prevodov – zdravo, veliko pivo prosim, nadaljevala – in če se večer res dobro razvije rečete … tvoje ali moje stanovanje

Po pouku smo šle v študenta – Minna, Tanja in jaz, in ob pivu počakale Ksenijo. Minna nam je kazala slike iz finske, iz časov ko je bila au pair, veliko smo se smejale. Ko je prišla Ksenija smo si naredile pico in čvekale do 17 ure. Vmes me je že klicala Isabella če gremo zvečer ven, da je našla nek klub v Zurichu, kjer je vstopnina samo 10 chf, ker ni komercialne narave ampak bolj kot predstava nekih ljudi, ki pobirajo predmete in potem na njih igrajo glasbo. Tako sem doma pobrala perilo (ker morava vedno s Thomasom pralnico pospravit do 18 ure), stuširala in pripravila na odhod via Dietikon. Dietikonovci so res kul – z Isabello sva sam prišle v tretje nadstropje in povedali da greva evn in VSI so bili za. 

Ko smo prišli v ta klub na srečo vstopnine nismo rabili plačati, bilo je katastrofalno. Zato smo po 20 minutah odšli drugam. Poznavalci Zuricha so predlagali klub Helsinki – nekakšen alternativni klub, kjer smo čakali približno 15 minut, Katja in Steffan sta se zato odločila, da gresta raje domov. Varnostnik je bil pravi kreten – očitno je bilo da smo bili skupaj, vendar sta morala Toumas (finec) in Michael (nemec) čakati zunaj, midve z Isabello pa notri, to čakanje je trajalo še nadaljnih 20 ali 30 minut, kapljo čez rob pa je ta varnostnik dosegel z svojo izjavo (ko smo rekli, da smo skupaj in da naj ju spusti notri) da naj se brigamo za svoj biznis in da on že ve kaj dela – zato smo se odločili, da gremo raje v bar in da bomo imeli izi večer. Ura je bila približno 11 ko smo prišli v nek zelo čuden bar – garaža, preurejena v lokal, preglasna glasba, ki sploh ni pasala v ambient in preveč miz in stolov. Bar se je zaprl ob 12, Isabella pa je pisala svoji prijateljici Tamari, ki dela v bližnjem klubu Moose – ta odgovori, da je Balkan Express, vstopnina je 15 chf, vendar lahko 2 spravi zastonj. Isabella ji je poslala najina imena in zato sva prišli zastonj v klub, hkrati pa nama je Tamara dala zastonj pijačo. Čez nekaj časa se nam je pridružil še Emre (turk; prej je bil na vajah z bendom). Vzdušje je bilo super – lipe cvatu je bila prva pesem, ki sem jo poznala, čez nekaj časa pa je bila Frida (je bila moja kraljica), klub ni bil prepolen, ne preprazen, vsi so plesali. Isabella, Emre in jaz smo prav noreli – balkanci pač – bilo je tudi nekaj grških in turških pesmi. Plesali smo skoraj do pol petih, kar pomeni, da smo zamudili zadnji vlak, zato smo morali počakali do 5.45. Tako smo prišli domov okoli 6.15. Posledično sem spala do 4 popoldan. Bil je krasen dan, vendar se nikomur ni ljubilo nič počet. Šla sem domov, stuširala, s Tanjo sva se dogovorile da namesto kosila greva na piknik ob reko v Bruggu. Malo sva se pogovarjale, vmes pa me je poklical Emre in povabil na študentsko zabavo v Zurichu. Tanja je bila tudi za, z nama je prišla še Andreja (Madžarska). Dietikonovci so celo šli na en vlak kasneje zaradi nas. Zabava je bila v kleti študenta v centru Zuricha (spet sami ETHjevci). Andreji se zabava ni tako dopadla (ker ni nikogar poznala), zato sta s Tanjo šle v nek bar. Mi smo ostali tam še nekaj časa. Nato smo se 2 uri sprehajali po Zurichu (ker se niso mogli odločit v katero smer moramo it, in seveda smo izbrali napačno) in prišli domov okoli 5.

Danes sem se zbudila zgodaj – ob 9, zapustila Dietikon, brala, pospravila sobo, naredila celo nekaj za šolo.

Hkrati z vsem skupaj pa sem prišla do nekakšnih vmesnih zaključkov. Tukaj se mi je že parkrat zgodilo, da sem prišla do nekih spoznanj, vendar jih še nisem prav delila z vami. Skratka. Od doma oddaljena dobrih 800 km samo še ena tujka za švicarje se včasih pošutim zelo malo. Sploh ko imajo švicarji takšen nastop kot ga je imel tisti varnostnik ali brezkompromisni kontrolorji – z vsem zanosom oblasti, ko prav uživajo da stopijo nate – se ti takšen svet kar malo zagabi. Zraven tega pa tudi ksenofobični sošolci, ki še pravzaprav niso dodobra zapustili Brugga v radiusu 20 km… večine ne razumem in se jim niti ne skušam približat, saj sem me je takšna sitacija pripeljala do krasnih ljudi, ki jih spoznavam. Najlepši pa je občutek, da smo na nek način povezani – naš izvor, ki ga nočemo in ne bomo zakrili. V končni fazi smo vsi socialna bitja, našli bomo skupno pot in kovali svojo srečo. Toliko lepše, kovali jo bomo skupaj in delili lepe trenutke dokler nas spomin ne zapusti…

Ja, in kje je moja pot? Ne vem. Vendar se veselim vsega, kar me na tej poti čaka. Presrečna, da ste tukaj, da vas imam, da ste del moje poti, da lahko svoje občutke delim z vami pošiljam vsem en sončen pozdrav iz Badna (naj bo ta namesto kartic).

Hvala tehnologiji, ki je omogočila tako učinkovito komunikacijo. Vse sem se brez problemov dogovorila z Ozzyjem in Sadijem (oba Turčija), da prideva, povedala pa sta tudi, da je ta vikend veliko srečanje Erasmus študentov v neposredni bližini Hradca.

V petek po nemščini sem poberala Isabello v Dietikonu. Najino pot je zaznmoval 10 urni pogovor (nisem še napisala, da mi radio v avtu ne dela več). Imeli sva srečo s preometom – v smeri Munchna so bili nenosni zastoji ampak na srečo ne v najini sreči vožnje. Ko sva se peljali mimo Landshuta in Regensburga sem Isabelli povedala še za izkušnje v teh krajih. Okoli ponoči sva prispele v Hradec, z Ozzyjem in Sadijem smo se pogovarjali nekje do 3 ure zjutraj – sploh ne vem, kako je čas tako hitro minil – smo si imeli dosti za povedat. Dogovorili smo se tudi glede jutranjega bujnja, kdaj se vstanemo, razložila sta nam tudi, da gremo na Survival weekend, kjer bo 80 Erasmus študentov iz 4 različnih univerz na Češkem. Sadi nama je odstopil njegovo sobo, sam je šel spat v nek drug apartma. Midve sva pa mislili, da bova spale na tleh

Zjutraj smo po zajtrku okoli 12 krenili na pot. Češke skalice so blizu Nachoda (Poljska meja), najprej smo šli pogledat, kako zgeldajo te survival igre, potem pa smo šli v camp, kjer so bili erasmovci nastanjeni. Lepo je bilo srečati tudi Andrejko in Mišo (Buddy system, Češka). S Isabello sva bile obe navdušeni nad lepim vremenom (po 12 dneh od 12 dni aprila v Švici je bilo lepo videti sonce). Šli svo do jezera in uživali v sončnih žarkih. Zvečer je bila velika zabava, pravo Erasmus vzdušje. Spoznali svo veliko ljudi, od Grčije, Portugalske, Nemčije, Francije, Belgije… Sadi in Ozzy pa sta zrhtala kočico – 4 ljudje, skupaj 4 eur, vsak 1 eur. Vem, smeša cena, celo za Slovenijo. V primerjavi s Švico pa še toliko bolj. Druženje je trajalo nekje do 5 zjutraj, ko smo se utrujeni vrnili v našo kočo.

V nedeljo zjutraj sva z Isabello šle na zajtrk, po katerem je Buddy system pripravil igre različnih vrst – odbojka na mivki, badbinton, vožnja s pendolinom po jezeru, nogomet… krasno! Z Isabello sva evčji del uživale na moji dekici, predvsem pa v sončnih žarkih. Prava nedelja. Okoli 16 ure smo se vrnili v Hradec, si privoščili tuš, nato pa šli še v mesto. Mesto je bilo zelo prazno, vseeno pa ponovno navdušojoče. Ob polnoči smo še imeli večerjo, potem pa smo se počasi odpravili spat. 

V ponedeljek zjutraj smo se poslovili. Nabiti s pozitivno energijo sva se odpravili proti Švici, najina pot pa je tokrat trajal nekoliko dlje – 13 ur, saj je bilo deževalo, zraven tega pa sva zaradi pogovora zamudile en izvoz na avtoceti (in to v Munchnu), kar nama je vzelo skoraj eno uro. Tokrat sva se tudi večkrat menjali. Skoraj celo pot sva se tudi pogovarjali, tudi Isabella je bila navdušena nad Erasmus vzdušnjem Češke. Tako sva v Švico prišli okoli 1 ure zjutraj.

V torek 8.15 smo imeli predavanja, in to do 17.15. Strateški management. Nič posebnega. Po pouku smo najprej šli v Bruggu k puncam v šudenta, kasneje se nam je prdružil tudi Thomas, Tanja je prišla k meni, skupaj smo imeli kosilo (okoli 19 ure). Bil je prijeten večer. Tanja je okoli 23 ure šla, Thomas pa se je pritoževal nad novim lastnikom trgovine in novimi pravili, ki jih morava sedaj upoštevt (nič kaj takega, razen tega, da ga vse skupaj zelo moti.

Še vedno utrujena od Češke sem spala do 12, na srečo me je zbudil Tanjin klic. Danes smo imeli finančni management, tukaj se bom res dosti naučila. V bistvu je ponavljanje tega, kar že vem, vendar je v vsakem primeru dobro osvojiti tudi angleške termine. Po pouku sta prišli k meni Ksenija in Tanja, s Tanjo sva naredile tudi prezentacijo za nemščino za v petek. Tako, sedaj pa si zaslužim počitek, na srečo lahko jutri spim do večera.

V torek zjutraj sem morala v šolo že ob 8.15, imeli smo strateški management. Skos bomo delali na nekih primerih. Profesor teorije sploh ne predava. Tega me je malo strah – lahko je blatenje prazne slame, o kompleksnosti problemov in celovitih rešitvah, lahko pa da bo težek izpit. Ker imamo namreč izpit… no ja, bom že. Ob 17.00 sem prišla domov, Rok je spal. Skuhala sem “kosilo”, počasi sva se pripravljala na odhod. Celo pot nisva skoraj nič govorila… Imela sva se res super, kdaj se bova videla naslednjič? Čez mesec, mesec in pol? Ko pridem nazaj? Ah. Poslavlanje na železniški postaji v Zurichu so popestrili “naši” sprevodniki. Vrnila sem se na vlak za Dietikon (tam sem pustila avto) in zasanjana zapustila Zurich. Iz tega stanja me je zbudil Isabellin klic, kaj pocnem, na hitro sva se dogovorili, da se ustavim se v studentu preden grem domov. Tudi ona je bila zalostna, zato sva se odločile da greva k meni, da prespi in da bova cvekale. Bil je pravi babji cvek, kak sma ble pametne. Okoli polnoči sva zaspale. 

V sredo zutraj sem spet šla v šolo ob tako zgodni uri, Isabello sem odložla na železniški postaji; najprej smo imeli nemščino. KATASTROFA!!! Kot v vrtcu! Ne vem zakaj smo pisali test. Problem je samo v tem, ker z nami hodi Kitajka (po imenu Parfum), ki se je pač odločila, da bo hodla na nemščino, ker je pač slučajno v švici, brez predznanja, in zdaj se mora cela skupina učit datume, mesece itd. Po tem smo imeli Ekonomiko (oziroma Mednarodno menjavo – učimo se uinke carine, davkov… grafi, presežki, funkcije), tega me je pa prav strah. 

Tako smo po celem dnevu bili vsi izmučeni. Z Minno sva se dogovorile, da bova kuhale pri meni. Ker sta slučajno z nama zapuščale šolo še Tanja in Ksenja sem povabila še niju. Ustavile smo se v Aldiju, nakupile najnujnejše, šle k meni, začele s kuhanjem. Bilo je super ker smo takoj začele čvekat in čvekat, kot v kurniku Vse smo bile dobre volje. Malo preden je bilo kosilo kuhano je prišel še Thomas, najprej se je kot je v njegovi navadi branil kosila, potem pa je, še preden smo postavili krožnike na mizo, prišel zraven. Kuhinja ni velika, vendar se nam je nekako uspelo stlačiti za mizo in povečerjati. Tako stanje se je nadaljevalo nekje do 23, ko je Minna morala ujet zadnji vlak za Luzern. Thomas mi je vmes povedal, ko sem ga vprasala ce ga ne moti, glede na to da je ta večerja ravno sredi tedna, da sem super cimra in da je bilo do zdaj vse prfect.